Borilna veščina Ju-Jitsu se je razvila v drugi polovici 16. stoletja na Japonskem. Vključuje široko paleto tehnik borilnih veščin, kot so udarci, prijemi, meti, blokade, vzvodi in podobno. Je osnova za več sodobnih samoobrambnih veščin, kot so judo, karate in aikido.
V preteklosti je bil Ju-Jitsu najbolj razširjen med policijo in vojsko zaradi svoje vsestranskosti in univerzalnosti, medtem ko v civilnem okolju ni bil tako pogosto uporabljan ali celo dovoljen. V drugi polovici 20. stoletja pa se je začelo širjenje tudi v civilne sfere. Ustanovljeni so bili klubi in društva ter vzpostavljene nacionalne in mednarodne zveze.
Beseda Ju-Jitsu v dobesednem prevodu pomeni "mehka pot". Skupni cilj vseh borilnih veščin je iskanje ravnotežja med telesom in duhom. Osnovni namen borilnih veščin je torej z urjenjem, razmišljanjem in načinom življenja uskladiti dejavnost posameznikovega telesa in duha, ki s tem telesom upravlja.
Ju-Jitsu se izvaja v posebnem oblačilu za borilne veščine, imenovanem kimono, na posebnih blazinah, imenovanih tatami. Stopnje znanja se označujejo s pasovi, ki so lahko šolski pasovi (KYU) ali mojstrski pasovi (DAN). Pridobitev stopnje pasu je lahko rezultat opravljenega posebnega izpita (polaganje pasov) ali odličnih dosežkov na tekmovanjih, oz. trenerskih in sodniških dosežkov.
V Ju-Jitsu, kot v športni disciplini – poznamo več različnih disciplin in sicer:
- Borbe
- Prikazovanje Ju-Jitsu tehnik
- Duo sistem
- Brazilski Ju-Jitsu
